Voranc je bil najden konec maja 2022 v Grižah. Natančneje v enem od griških smetnjakov. S še štirimi sorojenci. Mrtvimi. Nekajtedenski mucek je bil k nam sprejet s hudimi nevrološkimi znaki, ki smo jih sprva pripisali pregretosti in hipoglikemiji. Po nekaj dneh intenzivne oskrbe je bilo jasno, da je vzrok drugje, da ima muc resno obliko cerebralne hipoplazije. Predvidevamo, da je imelo celo leglo prirojeno cerebralno hipoplazijo (to se pogosto zgodi, če samica v času brejosti preboli mačjo kugo) in so se jih, ko so ugotovili, da so drugačni, preprosto odkrižali. Kakšna je celotna Vorančeva zgodba, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. In najverjetneje je za nas bolje tako.
Ob Vorančevem sprejemu smo že imeli nekaj izkušenj z milejšimi oblikami cerebralne hipoplazije – z mucki, ki jih med hojo zanaša, takšnimi, ki med hranjenjem »kljuvajo« kot kokoške, tistimi, ki ne morejo skočiti na polico ali iznajdejo nove načine za spust po stopnicah in vzpon na praskalnik… A je Voranc še za nekaj stopenj posebnejši. Ne more sam na stranišče, ne more samostojno piti iz posode, niti vstati in hoditi ne more. Nekajkrat smo se spogledali in se spraševali, kako, če sploh naprej. Tu in tam so se kresala mnenja, če je takšno življenje sploh mačka vredno. Pa nam Voranc s svojo strastjo do življenja ni dal veliko prostora za pomisleke. S svojimi posebnimi potrebami je tako že ob sprejemu preskočil vrsto čakajočih in si zagotovil mesto v začasnem skrbništvu, v njem pa skupaj s skrbnikoma, po opravljeni karanteni, cepljenjih in negativnem testu na levkozo pa tudi z mačjimi cimri sproti odkrival, kako kljub oviram živeti karseda kvalitetno.
Obožuje svoji ortopedski posteljici, ki mu omogočata dovolj opore in udobja za najljubše mačje početje – dremuckanje. Nič nima proti zajtrku v postelji. Pa tudi kosilo in večerjo se da tam prav luštno pomazati. Na stranišče ga večkrat dnevno odnesemo, mu pomagamo pri umivanju, skrbimo za animacijo in dovolj širok nabor igračk, da mu ni dolgčas. Obožuje sončne dneve, ko lahko uživa na balkonu, rad postavlja zasede mačjim prijateljem, z nekaterimi od njih se občasno tudi po fantovsko zagrabi v klinč (sicer hitro odnehajo, ker Voranc nima občutka in igra z njim hitro postane pregroba). Kadar se odloči, sam bočno prečka prostor, največkrat takrat, ko se želi umakniti v svojo varno točko – votlino praskalnika. Skupaj z njim izvajamo gibalne vaje in smo mu v oporo, ko poskuša hoditi. Poskusili smo ga navaditi na poseben voziček, ki bi mu omogočil nekaj dodatne samostojnosti, a pri tem žal (še) nismo bili uspešni.
Vorancu bomo kot do sedaj stali ob strani, mu prinašali matatabi palčke, ki jih brcne čez celo sobo, se z njim cartali in prestrezali njegove rahlo grizoče poljubčke. Če bi mu kdo želel stopiti ob bok kot Mačji boter, ne bo imel nič proti. Samo ne preveč radovedno pogledovat proti njegovi posodici s piščančjim filejem. Pri tem pa ne pozna šale in ta pišek je NJEGOV.