Začetek septembra 2019 smo sprejeli ubogo utrujeno in shirano mucko, belo kepo bede in trpljenja. Mlada, dobro leto stara reva, je tehtala manj kot dva kilograma, iz ritke ji je nekontrolirano iztekala črna smrdljiva voda, pomešana s travo, ki je bila najbrž že lep čas njena edina hrana. Natančen pregled je pokazal, da ima muca staro, že zaraslo zelo resno poškodbo medenice. Čudež je bil, da ji je s tovrstno poškodbo brez pomoči sploh uspelo preživeti. Hkrati pa bi bil tudi čudež, če bi se ji po tolikšnem času še dalo pomagati.
V zavetišču smo etično zavezani k smotrni porabi sredstev, ki so vedno omejena. Si smemo privoščiti, da znesek, ki bi zadoščal za sterilizacijo, kastracijo in osnovno oskrbo nekaj desetin muc, namenimo za operacijo ene same? Operacijo v tujini, ker pri nas ni veterinarja, ki bi jo bil pripravljen izvesti? Operacijo, ki je tako zahtevna, da je vprašljivo, če jo bo muca preživela, zagotovil za uspešnost pa ni?
Odločitev ni bila lahko, a glede na to, da je Sneži danes še vedno z nami, je jasno, kako smo se odločili. Dali smo ji možnost.
Sneži je poseg preživela, po njem dobro okrevala, izboljšala hojo z vajami za krepitev mišic nog, prebava se ji je uredila do te mere, da lahko živi povsem normalno. Občasno ji še vedno ponagaja driska, takrat potrebuje zdravilo. Drugih težav nima. Je prijazna, razigrana muca, včasih malo tečna do mačjih novincev, rada papa, se igra, boža in crklja. Vprašanje, če smo se odločili prav, pa se je zapisalo med tista, ki odgovora sploh ne potrebujejo. Če pa že, je pa ta jasen kot so jasne s sončkom obsijane očke naše Sneži.